Kaj je aikido
Aikido je sodobna borilna veščina (gendai budo), ki jo je sredi 20. stoletja zasnoval Morihei Ueshiba. Aikido temelji na starejših japonskih borilnih veščinah, predvsem na šoli jujutsuja, imenovani daito-ryo aiki-jujutsu, veliko pa dolguje tudi samurajskemu izročilu. V svojem bistvu je aikido “prijemalna” (grappling) veščina, tako kot denimo judo, za razliko od “udarjalnih” (striking) veščin, kamor štejemo številne šole karateja. To pomeni, da ima aikido poudarek na vzvodih, metih, padcih, čeprav vadba vključuje tudi udarce ter uporabo orožja (palice, lesenega meča ter obrambo pred nožem).
To, kar loči aikido od mnogih drugih borilnih sistemov, je njegov odnos do napadalca. Aikido uči, da je v spopadu bistvenega pomena, da se ne obnašamo kot zver, ki skuša za vsako ceno poškodovati nasprotnika. Tehnike aikida sicer omogočajo v skrajnem primeru nevarno uporabo sile, vendar so zasnovane tako, da nevtralizirajo napadalčevo energijo oziroma jo preusmerijo stran od napada. Glavni cilj aikida je zaustaviti nasilje s čim manj škode za vse vpletene, saj je edino to prava pot za vzpostavitev harmonije in miru v svetu. Morihei Ueshiba je namreč verjel, da je naloga aikida in vseh borilnih veščin zaščita življenja in ne njegovo uničenje. Domala vsako gibanje v aikidu je krožno in sledi premikanju napadalca, saj se bo v neposrednem spopadu vedno našel kdo, ki je močnejši od še tako izurjenega borca.
Visokih idealov aikida ne smemo povezovati z odtujenostjo od realnosti. Učenje aikida temelji v prvi vrsti na predanosti in dolgotrajni vadbi, ki krepi telo in duha. V vadbi lahko vsakdo najde nekaj zase, saj koristi aikida segajo tudi prek meja samoobrambe in omogočajo posamezniku lažje spoprijemanje s stresom in težkimi situacijami v vsakdanjem življenju. Aikido ponuja vrsto praktičnih principov, kako do boljšega fizičnega počutja, notranjega ravnovesja in osebnostne rasti. Primeren je za stare in mlade, za moške in ženske. Na treningih ni tekmovalnosti, temveč prevladuje duh sodelovanja in spoštovanja med vsemi sodelujočimi.
Stili aikida
Tako kot praktično vse borilne veščine, se je tudi aikido v svoji zgodovini razvil v več smeri oziroma stilov. Vsem so skupna osnovna načela in tehnike, medtem ko ima vsaka šola drugačne poudarke, pogosto pa se razlikuje tudi način vadbe. Glede na to, da v Sloveniji pod različnimi imeni deluje kar nekaj aikido klubov, lahko to zmede ljudi, ki se zanimajo za to borilno veščino in brskajo po spletnih straneh, saj pogosto ne vedo ali gre za stil aikida ali samo za ime kluba. Sledijo kratki opisi najbolj razširjenih stilov aikida v svetu.
Aikikai aikido
Je najbolj razširjen stil aikida po svetu, čedalje bolj pa tudi pri nas. Prakticirajo ga še danes v Hombu doju, ki je zibelka te borilne veščine, pod vodstvom vnuka ustanovitelja O’Senseija, Moritera Ueshibe. Aikikai je zmes celotnega spektra te veščine in zajema tako ki-vaje, prostoročne tehnike, kot tudi tehnike z lesenim orožjem in seveda kate.
Ki-aikido
Znan kot eden “mehkejših” stilov aikida, ustanovitelj pa eden bližjih učencev O’Senseija, Koichi Tohei. Temelji predvsem na poudarjanju ki-ja, oziroma notranje energije.
Iwama-ryu aikido
Začetnik je Morihiro Saito, ki je bil eden zadnjih in najbližjih učencev O’Senseija. Ta stil velja za enega najbolj zvestih tradiciji in ima velik poudarek na tehnikah z lesenim orožjem.
Yoshinkan aikido
Spada med najbolj “trde” stile in slovi po zelo zahtevni vadbi. Uporablja ga tudi tokijska policija. Ustanovitelj stila je bil Gozo Shioda.
Tomiki aikido
Kenji Tomiki je bil eden od učencev juda pri Jigoru Kanu, ki je kasneje postal tudi učenec O’Senseija. Bil je odličen v obeh veščinah in naposled postal 8. dan tako juda kot aikida. Posebnost njegovega stila so tekmovanja, ki jih druge šole običajno ne poznajo.
Realni aikido
Je eden novejših in bolj “trdih” stilov aikida. Tehnike so v glavnem prostoročne in nekatere tudi zmes jujutsu tehnik. Začetnik je Ljubomir Vračarević.